Kreativni razred, 5. oktober 2021 ― GROZLJIVKA V LJUBLJANIPROST LOV NA PROTESTNIKE "V dneh, ko zaradi pandemije umiranje pet, šest ljudi na dan, ljudje protestirajo zaradi ukrepov, ki naj bi ustavili umiranje. Na prvi pogled se zdi ta paradoks znak družbene blaznosti." zapiše Ali Žerdin v rubriki Tema dneva v DELU, dne 7. oktobra 2021. Če sama prav razumem, dajejo sredini protestniki na tehtnico vse tiste škodljive posledice, ki pa nastanejo na necovid področjih zaradi ukrepov in te imajo za stavkajoče večjo težo. Vtis je, da pogoj PTC združuje obe nasprotujoči se paradigmi, ki vsaka zase opozarjata na komplementaren referenčni okvir in ga sestavita v zadovoljiv kompromis. Kaže, da bi nasilne demonstracije vladi prišle (in so že prišle zelo prav), da z njimi opraviči stopnjevanje represije, s katero bi si olajšala obstanek na oblasti. Zato za nasilje ni prostora, a tudi za uporabo take represije in zaplinjevanja ne! Kaj meni o torkovih demonstracija  dr. Andraž Teršek si preberite tu: https://andraz-tersek.si/ko-provociranje-upraviceno-besnih-ljudi-in-zaplinjanje-tako-rekoc-polovice-glavnega-mesta-postane-obicajnost-pravilo-in-ko-uporaba-vodnega-topa-ni-vec-ultima-ratio-ampak-sestavni/ »To, kar si je privoščila in dovolila slovenska policija danes v Ljubljani in način, kako si je to privoščila in dovolila, je perverzno zločinsko.A da ne bo nesporazuma: prilastitev, zloraba in izraba mirnih zborovanj in srečevanj ljudi na ulici od točno določenih nekaterih, zlasti način, kako se je to storilo in se to zdaj počne, je sramota, žalost in beda patološko bolnega uma in duha;ljudje, naši ljudje, državljanke in državljani, ljudstvo tega ne sme dovoliti – biti tako nalagano, pretentano, zlorabljeno, izrabljeno, izkoriščeno …, še enkrat več, znova in znova, z mnogoterih strani … ;prozorno, res do konca prozorno (in pričakovano, predvideno, napovedano…) teatralni, premišljeni, načrtovani, zaigrani, odblefirani ulični “nastop” točno določenega nekoga danes v Ljubljani je … istovrstna zadeva; kronič

Kreativni razred, 29. september 2021 ― »Glej, da vidiš. Poslušaj, da slišiš. Uči se, da boš razumel«. Katja Željan Nives Zalokar je prva Slovenka, ki je diplomirala iz dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa – V Avstraliji je preživela celo desetletje, po zaslugi aboriginov pa svet danes dojema popolnoma drugače kot bi ga sicer. Ali obstaja kaj bolj navdihujočega kot dejstvo, da kultura, stara tisoče let, temelji na spoštovanju? Vrsto let je delala v Moderni galeriji v Ljubljani kot organizatorka razstav, zatem pa se je pred dobrim desetletjem podala v deželo 'tam spodaj', Avstralijo. Izkušnja, ki se je začela s pletenjem košar po aboriginski tradiciji in odpiranjem vrat lastne kreativnosti ter nadaljevala s študijem dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa, je popolnoma spremenila njen pogled na svet. Med avstralsko staroselsko in evropsko kulturo namreč obstaja enormna razlika, kulturi sta takorekoč diametralno nasprotni. Če zahod poudarja predvsem individualnost, napredek in materialne vrednote, avstralska staroselska kultura temelji na ljudeh, razmerjih, odnosih, stalnosti, neprilaščanju in spoštovanju. Izjemna izkušnja se najbrž nikoli ne bi zgodila, če Nives Zalokar na enem od jogijskih seminarjev v Franciji ne bi spoznala bodočega partnerja, Avstralca Bernarda Sullivana. Ko se je slednji nekaj let zatem odločil vrniti v rodno Avstralijo, se je odločila, da se mu bo pridužila. Tako je leta 2010 prišla v Wagga Waggo, podeželski kraj v New South Walesu. Dovolj velik, da ima svojo univerzo, vojaško bazo, gledališče, galerijo, trgovine in eno glavno ulico. »Moj partner, po poklicu oblikovalec, je tam študiral za svojo drugo diplomo, animacijo, in kasneje pripravljal doktorat z naslovom Kako razumeti tradicionalno (avstralsko staroselsko) modrost,« se spominja sogovornica, ki se je takoj po prihodu v Avstralijo pridružila skupini aboriginskih in belih žensk, ki so skupaj